JAPONSKA - otok Šikoku in konec potovanja

Japonska je sestavljena iz otokov. Natančneje 6.852 otokov. Štirje največji so Honšu, Hokaido, Kjušu in Šikoku. Šikoku je velik 18.800 km2, po dolžini najdlje 225 km, torej je malo manjši kot Slovenija (20.000 km2 in po dolžini najdlje 300 km) le da ima Slovenija samo 2,1 mio prebivalcev, Šikoku pa 3,8 mio prebivalcev. Pa so rekli, da je otok malo poseljen :) Ja, za japonske razmere res, kajti mesta na otoku so manjša kot drugod na Japonskem. Otok je zelo gorat, v nižini gojijo riž, na terasah rastejo mandarine. Znani so po algah in ostrigah, ki jih gojijo v morju okrog otoka. Šikoku je otok japonskega podeželja.

Šikoku je nekoliko poduhovljen otok. Ima več tisoč romarskih poti in obiski templjev / svetišč so med japonskimi romarji zelo priljubljeni. Na romanje sicer nismo odšli, obiskali smo malce težje dostopno svetišče Kompirasan do katerega vodi 1368 stopnic. Razsvetljenja s tem nismo dosegli, a je bil vseeno čudovit doživet izlet.

1368 stopnic. Sliši se … grozno. Ampak, ker smo bili psihično pripravljeni res ni bilo težko. Prav prijeten dan je bil, pot je minila hitro, saj je precej razgibana. Med potjo smo si izbrali tudi prerokbo, ki smo jo na vrhu pri templju zavezali in prepustili bogovom, da jo uresničijo.

Pokrajina je zares neverjetno razgibana, neokrnjena, podobna naši Pokljuki, Rogli, Bohinju … Zavite ozke ceste, sami hribi in globoke soteske. Ena izmed turističnih točk je „fantek, ki lula“. Razgledna točka, spomenik pa ima prav poseben pomen. Na tej pečini so včasih fantje dokazovali svoj pogum s tem, da so iz te pečine lulali v dolino.

Mi pa smo se kot pravi Slovenci spet povzpeli na en hrib. Waw, žičnica. A le del poti, do vrha je bilo potrebno peš. 1955 m visoko. Lahka pohodna tura, ki jo je vsak prehodil v svojem ritmu, pravi zen za dušo.

Počasi smo zapuščali japonske ciprese in se vzpenjali do prvega templja.

Imeli smo srečo z vremenom in na vrhu nas je pričakal čudovit razgled. Le peščica japonskih turistov in mi, visoko nad oblaki. 1955 m visoko in še vedno Japonska. SUGOI.

Nekateri otoku pravijo tudi otok samurajev. In Dolina Iye je dolina samurajev. Ker je polna sotesk, je bila zaradi tega zelo neprehodna. Za lažji prehod so naredili viseče mostove kar iz vinske trte. In ko je prišel sovražnik so jih enostavno posekali. Nam so dovolili prehod. Večkrat.

Najprej čez "moški most" - Husband Bridge (Otto no Hashi) ... 44 m dolg most

Nato čez "ženski most" - Wife Bridge (Tsuma no Hashi) - 22 m

in še enkrat za šalo na Yean – Wild-Monkey-Bridge, kjer smo se zares zabavali.

In ni bilo še dovolj. Čakal nas je še najdaljši, 45 m dolg most, 14 m visoko nad reko Iya. Most Iya Kazurabashi. Znano je, da so most zgradili pred 800 leti, ko naj bi po legendi v dolino Iya prišel prvi samuraj.

Na otoku smo tudi dvakrat prenočili. Da je bilo bolj idilično in smo spali v tradicionalnem japonskem penzionu imenovanem RJOKAN. Načeloma ti niso med najbolj poceni, zato pa ponujajo priložnost, da okusiš tradicionalni japonski način spanje na futonu. Za tatami sem že povedala, da je prijeten na dotik, hoja po njem pa zelo prijetna. In ko na tatami položiš 10 cm trdo vzmetnico spanje sploh ni slabo. Zjutraj vse skupaj zrolaš in je pospravljeno :)

In ker smo že pravno pri spanju ne smem pozabiti, da smo eno noč spali še bolj značilno japonsko. V kapsuli. Ja, to je doživetje, ki ga ne pozabiš. Nekaj posebnega. In ne, prav nič klavstrofobično ni.

Kapsula hotel v katerem smo spali ima ločena nadstropja za moške in ženske. In v enem takem nadstropju je ločen spalni del od tistega kjer so garderoba in kopalnice. V spalnem delu je tišina, kajti vsako govorjenje moti tiste, ki želijo spati. V celici / kapsuli imaš vse, kar rabiš za spanje in umivanje, kajti kapsule so bile prvotno namenjene poslovnežem, ki so rabili poceni nočitev v centru mesta. Prvi kapsula hotel so zgradili v Osaki leta 1979, kar je natanko 40 let pred našim obiskom, zato smo tudi mi spali v Osaki.