Japonska je zelo povezana s tradicijo. Šele zadnje desetletje ali dve so bolj odprti za turizem in dopuščajo vstop zahodnjaškim navadam (valentinovo, božič, kruh in pomfri). Ljudje, ki smo jih srečevali so bili do nas prijazni, spraševali so nas od kod smo in že beseda Evropa jim je prikradla nasmešek, nekateri so Slovenijo poznali vsaj po imenu, drugi so bili navdušeni, ko smo povedali, da je to tam kjer je Italija.
In če nadaljujem potovanje .. Z lokalnim avtobusom smo se odpeljali na 3 urno vožnjo po čudoviti neokrnjeni naravi v Takayamo. Takayama ( = Visoka Gora) je manjše mesto, ki ima lepo ohranjeno stari del mesta (Sanmachi). Se takoj opazi, da smo bili na podeželju, vse je bilo bolj umirjeno, bolj ležerno. Le trgovska ulica je bila polna turistov. Lepo ohranjene lesene zgradbe so danes majhne trgovinice in lokali, ohranili so lokalno ponudbo izdelkov in prehrane.
Mesto nam je bilo takoj všeč in lahko smo se tudi sami sprehodili, saj se res ni dalo izgubiti.
Predel je zaščiten s strogimi urbanističnimi zakoni in predpisi, ki ohranijo videz starega predela enoten in edinstven. Za gradnjo teh stavb temno rjavih in črnih odtenkov je bil uporabljen najboljši les cipres in ceder, s čimer so lastniki kazali svoje bogastvo. Ker pa je bil v tistih časih ta les prepovedan za gradnjo zasebnih poslopij, so lastniki stavb, da bi preslepili inšpektorje, te prebarvali s sajami ali lesnim taninom, ki so ga pridobivali iz kakijevih dreves.
Dopoldne smo obiskali odprto tržnico. Nekaj stojnic in manjše trgovinice kjer so ponujali take in drugačne jedi zanimivih okusov. Saj ne rečem, nekaj je bilo res okusnih, a običajno je bila loterija kaj neseš v usta … sladno ali slano, riba ali sladkarija … nič ne veš, če ne znaš vsaj malo japonsko. A ljudje so tako prijazni, nevsiljivi. Sem se počasi tudi že sama začela smehljati in kimati z glavo. Se hitro navadiš :)
V Takayam je najbolj značilna jed TAKOYAKI, vroči hrustljavi cmočki s koščki hobotnice, preliti s sojino omako. Mmmmm dobro. Zanimivo je bilo opazovati kako jih izdelujejo.
Dan smo preživeli v skladu z mirnim podeželjem. Ogledali smo si notranjost hiše, kjer so včasih živeli gospoda. Prvič torej znotraj zares stare japonske hiše.
Sobe so ločile le tanke stene in drsna vrata, na tleh tatami. TATAMI? Ja, to je obloga za japonska tla znotraj hiše, pravokotniki v razmerju 2:1. Velikost sob še danes merijo s številom tatamijev v sobi. Prvotno je bil tatami iz riževe slame, danes je iz umetnega materiala, kot nadomestek riževe slame. Po njem se tako božansko hodi, nikoli v čevljih, vedno bos.
Japonci imajo eno lepo razvado, da se vedno sezujejo. Ne samo doma in na obisku. Tudi v muzejih, restavracijah ... Sezuli smo se tudi 5x na dan, če je bilo treba. Ampak ostanimo znotraj japonske hiše.... Bosi smo se sprehajali in to je tak lep občutek, res čutiš to staro staro hišo. In ko pogledaš skozi okno, kjer so pravzaprav vrata s pogledom na vrt, je to tako prekrasno. Res se čas kar ustavi. In res bi lahko kar sedel in gledal. To je bil naš čas za ičigo-ičie.
SAKE
Danes predstavim dve zelo japonski stvari. Naj bo najprej SAKE, japonsko riževo žganje. Ali vino. Odvisno od prevoda. Vsekakor je to značilna japonska pijača, ki je nočete popiti preveč. Bljak bljak, nič dobrega. Lahko se pije hladno ali toplo na 40°C, kar malo izboljša, požlahtni okus.
SAKE nastane iz dobro poliranega riža, ki ga perejo in kuhajo, sušijo, mu dodajo plesen in nato skuhajo v alkohol. Po kaplicah nastane nedestiliran bel alkohol, ki ga nato destilirajo in dodajo vodo. Za dober SAKE je potrebna čista in mehka voda s katero razredčimo alkohol na končno 14 - 16%.
Običajno so sake polnili v velike sodove oblečene z riževo slamo. Kot daritev so še danes pred pomembnimi zgradbami, v templjih. Ali pa za okras, za dobro fotografijo „made in Japan“.
Malo manj je poznano, da so Japonci poznani tudi po viskiju. Najboljši viski je menda iz destilarne NIKKA na Hokkaidu, kjer so pogoji najbolj podobni tistim na Škotskem. Ustanovitelj Masataka Taketsuru je bil prvi Japonec, ki je študiral umetnost viskija na Škotskem in po tej metodi še danes destilirajo.
Sicer pa je bilo v trgovinah s pijačami največkrat opaziti ime Suntory. Japonska multinacionalka, ki ima vse od vode do viskija.
ONSEN
Druga zela japonska zadeva pa je ONSEN. Tipične japonske toplice, kakršnih ne doživite nikjer drugje. Japonska je vulkanskega izvora in zato je polna izvirov vroče zdravilne vode. Kar se kar samo ponuja za toplice. A Japonci so naredili to po svoje. Že od nekdaj živijo v majhnih stanovanjih brez kopalnice in zato so bila javna kopališča nekaj nujnega. In če to združimo dobimo ONSEN. Kjer so se ljudje najprej umili, dodobra namilili in zdrgnili, nato pa goli potopili v vročo termalno vodo v bazenih. In točno tako smo naredili mi. Malo sramežljivo, ampak ni bilo druge rešitve. Za tuširanje je namenjen en sam velik prostor, ki ne nudi zasebnosti, ampak, ko se ne vidiš v orosenem ogledalu med tem, ko se miliš z malo brisačo, ti postane čisto vseeno kaj si mislijo drugi, ki počnejo isto.
In zakaj v Onsen ne smeš, če imaš tatoo, oz. ga moraš zakriti z obližem? To izvira iz dejstva, da so bili pripadniki Yakuzze tetovirani, njim pa vstop ni bil dovoljen. Yakuzze/Jakuze so bili (so še) predvsem kriminalci, japonska mafija. Pojavili so se nekje v 18. stol. ko so „ščitili“ trgovce in imeli nadzor nad igralnicami … tako, kot mafija po celem svetu. Med vojno so bili na strani nacistov, trgovali so na črnem trgu. Še danes imajo nadzor nad prostitucijo in skrbijo, da bogatašem ni dolgčas. Radi se ločijo od običajnih Japoncev, zato se tetovirajo o celem telesu, nosijo drugačna oblačila, neobičajne pričeske, včasih jim je celo manjkal mezinec. Foto Jakuzze? Žal ne :) In še nekaj pozitivnega: Jakuzze imajo ogromno denarja in ga ob naravnih nesrečah tudi takoj prvi ponudijo, zato so dobro sprejeti med ljudmi.
Še ena zanimivost iz zgodovine Jakuzze je, da Japonci nikoli ne pijejo iz istega kozarca. To je bilo namreč značilnost Jakuzz, da ko so razne skupine sklepali posle so pili sake iz istega kozarca.
Nekakšen boj proti nezakonitim je tudi nesprejemanje podkupnin, napitnin, ostankov plačila .... Ja, na Japonskem ne smeš pustiti niti jena (100 jpn je manj kot 1 eur), v restavracij se ne plačuje napitnine tudi, če je bilo zelo dobro in postrežba odlična.
... se nadaljuje ...
predhodna objava: PODEŽELJE IN ŠINTOIZEM
naslednja objava: MALO ZGODOVINE, HIDA NO SATO, SARUBOBO, PISAVA
linking up with THE WEEKEND IN BLACK AND WHITE
In če nadaljujem potovanje .. Z lokalnim avtobusom smo se odpeljali na 3 urno vožnjo po čudoviti neokrnjeni naravi v Takayamo. Takayama ( = Visoka Gora) je manjše mesto, ki ima lepo ohranjeno stari del mesta (Sanmachi). Se takoj opazi, da smo bili na podeželju, vse je bilo bolj umirjeno, bolj ležerno. Le trgovska ulica je bila polna turistov. Lepo ohranjene lesene zgradbe so danes majhne trgovinice in lokali, ohranili so lokalno ponudbo izdelkov in prehrane.
Mesto nam je bilo takoj všeč in lahko smo se tudi sami sprehodili, saj se res ni dalo izgubiti.
 |
| Takayama (perfektura Gifu) |
Predel je zaščiten s strogimi urbanističnimi zakoni in predpisi, ki ohranijo videz starega predela enoten in edinstven. Za gradnjo teh stavb temno rjavih in črnih odtenkov je bil uporabljen najboljši les cipres in ceder, s čimer so lastniki kazali svoje bogastvo. Ker pa je bil v tistih časih ta les prepovedan za gradnjo zasebnih poslopij, so lastniki stavb, da bi preslepili inšpektorje, te prebarvali s sajami ali lesnim taninom, ki so ga pridobivali iz kakijevih dreves.
Dopoldne smo obiskali odprto tržnico. Nekaj stojnic in manjše trgovinice kjer so ponujali take in drugačne jedi zanimivih okusov. Saj ne rečem, nekaj je bilo res okusnih, a običajno je bila loterija kaj neseš v usta … sladno ali slano, riba ali sladkarija … nič ne veš, če ne znaš vsaj malo japonsko. A ljudje so tako prijazni, nevsiljivi. Sem se počasi tudi že sama začela smehljati in kimati z glavo. Se hitro navadiš :)
V Takayam je najbolj značilna jed TAKOYAKI, vroči hrustljavi cmočki s koščki hobotnice, preliti s sojino omako. Mmmmm dobro. Zanimivo je bilo opazovati kako jih izdelujejo.
 |
| Kaki je na Japonskem zelo pogost sadež predvsem v jesenskih sladkarijah |
 |
| Japonski obroki pogosto vsebujejo jajca, rumeno puhasta so zelo nasiten obrok |
Dan smo preživeli v skladu z mirnim podeželjem. Ogledali smo si notranjost hiše, kjer so včasih živeli gospoda. Prvič torej znotraj zares stare japonske hiše.
Sobe so ločile le tanke stene in drsna vrata, na tleh tatami. TATAMI? Ja, to je obloga za japonska tla znotraj hiše, pravokotniki v razmerju 2:1. Velikost sob še danes merijo s številom tatamijev v sobi. Prvotno je bil tatami iz riževe slame, danes je iz umetnega materiala, kot nadomestek riževe slame. Po njem se tako božansko hodi, nikoli v čevljih, vedno bos.
 |
| TATAMI so tla v japonskih prostorih, črn rob so si privoščili običajni prebivalci, pisan rob za bolj bogate, za rajo. Stopiti na rob pomeni nesrečo. |
 |
| Takayama jinya |
Japonci imajo eno lepo razvado, da se vedno sezujejo. Ne samo doma in na obisku. Tudi v muzejih, restavracijah ... Sezuli smo se tudi 5x na dan, če je bilo treba. Ampak ostanimo znotraj japonske hiše.... Bosi smo se sprehajali in to je tak lep občutek, res čutiš to staro staro hišo. In ko pogledaš skozi okno, kjer so pravzaprav vrata s pogledom na vrt, je to tako prekrasno. Res se čas kar ustavi. In res bi lahko kar sedel in gledal. To je bil naš čas za ičigo-ičie.
 |
| JAPONSKI VRT … pomanjšana narava na vašem vrtu … |
 |
| ... vaš vrt je vaša duša ... |
SAKE
Danes predstavim dve zelo japonski stvari. Naj bo najprej SAKE, japonsko riževo žganje. Ali vino. Odvisno od prevoda. Vsekakor je to značilna japonska pijača, ki je nočete popiti preveč. Bljak bljak, nič dobrega. Lahko se pije hladno ali toplo na 40°C, kar malo izboljša, požlahtni okus.
SAKE nastane iz dobro poliranega riža, ki ga perejo in kuhajo, sušijo, mu dodajo plesen in nato skuhajo v alkohol. Po kaplicah nastane nedestiliran bel alkohol, ki ga nato destilirajo in dodajo vodo. Za dober SAKE je potrebna čista in mehka voda s katero razredčimo alkohol na končno 14 - 16%.
 |
| Pismenka za SAKE pomeni DRAGULJ + VODA |
Običajno so sake polnili v velike sodove oblečene z riževo slamo. Kot daritev so še danes pred pomembnimi zgradbami, v templjih. Ali pa za okras, za dobro fotografijo „made in Japan“.
Malo manj je poznano, da so Japonci poznani tudi po viskiju. Najboljši viski je menda iz destilarne NIKKA na Hokkaidu, kjer so pogoji najbolj podobni tistim na Škotskem. Ustanovitelj Masataka Taketsuru je bil prvi Japonec, ki je študiral umetnost viskija na Škotskem in po tej metodi še danes destilirajo.
Sicer pa je bilo v trgovinah s pijačami največkrat opaziti ime Suntory. Japonska multinacionalka, ki ima vse od vode do viskija.
 |
| KAMPAI = NA ZDRAVJE |
ONSEN
Druga zela japonska zadeva pa je ONSEN. Tipične japonske toplice, kakršnih ne doživite nikjer drugje. Japonska je vulkanskega izvora in zato je polna izvirov vroče zdravilne vode. Kar se kar samo ponuja za toplice. A Japonci so naredili to po svoje. Že od nekdaj živijo v majhnih stanovanjih brez kopalnice in zato so bila javna kopališča nekaj nujnega. In če to združimo dobimo ONSEN. Kjer so se ljudje najprej umili, dodobra namilili in zdrgnili, nato pa goli potopili v vročo termalno vodo v bazenih. In točno tako smo naredili mi. Malo sramežljivo, ampak ni bilo druge rešitve. Za tuširanje je namenjen en sam velik prostor, ki ne nudi zasebnosti, ampak, ko se ne vidiš v orosenem ogledalu med tem, ko se miliš z malo brisačo, ti postane čisto vseeno kaj si mislijo drugi, ki počnejo isto.
 |
| vstopnica za Onsen v kraju GERO |
In zakaj v Onsen ne smeš, če imaš tatoo, oz. ga moraš zakriti z obližem? To izvira iz dejstva, da so bili pripadniki Yakuzze tetovirani, njim pa vstop ni bil dovoljen. Yakuzze/Jakuze so bili (so še) predvsem kriminalci, japonska mafija. Pojavili so se nekje v 18. stol. ko so „ščitili“ trgovce in imeli nadzor nad igralnicami … tako, kot mafija po celem svetu. Med vojno so bili na strani nacistov, trgovali so na črnem trgu. Še danes imajo nadzor nad prostitucijo in skrbijo, da bogatašem ni dolgčas. Radi se ločijo od običajnih Japoncev, zato se tetovirajo o celem telesu, nosijo drugačna oblačila, neobičajne pričeske, včasih jim je celo manjkal mezinec. Foto Jakuzze? Žal ne :) In še nekaj pozitivnega: Jakuzze imajo ogromno denarja in ga ob naravnih nesrečah tudi takoj prvi ponudijo, zato so dobro sprejeti med ljudmi.
Še ena zanimivost iz zgodovine Jakuzze je, da Japonci nikoli ne pijejo iz istega kozarca. To je bilo namreč značilnost Jakuzz, da ko so razne skupine sklepali posle so pili sake iz istega kozarca.
Nekakšen boj proti nezakonitim je tudi nesprejemanje podkupnin, napitnin, ostankov plačila .... Ja, na Japonskem ne smeš pustiti niti jena (100 jpn je manj kot 1 eur), v restavracij se ne plačuje napitnine tudi, če je bilo zelo dobro in postrežba odlična.
 |
| GERO - izviri vroče vode |
 |
| GERO - malo turistično mesto poznano po toplicah ONSEN |
... se nadaljuje ...
predhodna objava: PODEŽELJE IN ŠINTOIZEM
naslednja objava: MALO ZGODOVINE, HIDA NO SATO, SARUBOBO, PISAVA
linking up with THE WEEKEND IN BLACK AND WHITE
mozes objaviti knjigu o Japanu, toliko informacija i krasnih slika. impresivna zemlja.
OdgovoriIzbrišiAnother fascinating post, beautifully illustrated.
OdgovoriIzbriši