JAPONSKA - KYOTO, GEJŠE IN ČAJNA CEREMONIJA

Dolgo me ni bilo tu. Ne, ni kriv virus COVID-19. Bila sem v čisto drugem svetu, ravno sem se vrnila iz leta 1Q84, kamor me je vrgel Haruki Murakami. Kar padla sem v to hipnotično branje in zvečer iskala 2 Luni na nebu. Kar žal mi je, da sem knjigo že prebrala. Zato pa imam sedaj več časa za pisanje spominov na Japonsko.



Večinoma si ob omembi Japonske takoj prikličemo iz spomina podobo belega obraza gejše. In marsikdo je bil začuden, ko sem povedala, da nisem videla nobene gejše in da gejše sploh niso glavna turistična atrakcija.


Neverjetno naključje bi bilo v taki množici turistov videti in fotografirati gejšo, ki bi se s sklonjeno glavo in hitrimi koraki v lesenih coklah neopazno sprehodila po ulici. Seveda se to ni zgodilo. Ker česa takega nisem pričakovala, nisem bila razočarana. Japonska je ponudila toliko drugih zanimivosti, da je podoba gejše ostala nekje zadaj, kot zgodovinski lik 19. stoletja.


Japonska je ohranila dva predela, kjer so nekoč živele gejše. Najbolj poznan je Kyoto in predel Gion, malo manj znamenit je predel v Kanazawi, kjer so se gejše od tistih v Gionu razlikovale po modi ličenja in oblačenja kimona. A namen je bil povsod isti – kultura zabavanja.  Razcvet gejš je bil konec 19. stoletja in do 2. svetovne vojne. Gejše nikoli niso bile prostitutke. Seveda so bile v tistih časih prostitutke močno prisotne in željene, a prave gejše to niso bile. Gejše so bile zapeljive umetnice, ki so prodajale sanje bogatim poročenim moškim, ki so se nekoliko dolgočasili  v dogovorjenem zakonu.  Najeti gejšo nikoli ni bilo poceni, tudi darila zanjo ne, posebno drag je bil kimono.

GEI =  umetnost, spretnost, okretnost  SHA = oseba

Japonci na erotiko gledajo nekoliko drugače kot zahodnjaki. Pri gejši je najbolj vznemirljiv del telesa vrat. Gejšina obleka je bila spredaj  povsem ravna, brez dekolteja. Globok „dekolte“ je zadaj, kot podaljšek dolgega vratu, pobarvanega z belo in navideznimi tremi prsti kot meja med vratom in visoko dvignjenimi spetimi lasmi, kar se japonskim moškim zdi še posebno erotično.

Gejše so bile prve pomembne ženske v japonski zgodovini, poleg boginje sonca (Amatersu) in nekaj malega vladaric pravzaprav edine ženske, ki jih poznamo.

Za bolj doživeto  razumevanje življenja gejš si je obvezno treba ogledati notranjost hiše, kjer so živele gejše. Gejše so živele v skromnih hišah imenovanih OKIYA. Delale so v čajnicah, imenovanih OCHAYA, ampak to niso bile čajnice kot si jih mi predstavljamo. Danes bi temu rekli, da so to zasebni klubi, kjer se zabava. In eno tako „hišo za gejše“ smo si ogledali. Presenetilo me je, da so bili prostori v hiši res majhni in zelo skromni. Tako kot v vsaki japonski hiši je tudi tu na tleh tatami, zato smo hodili bosi. To daje tak domač, prijeten gostoljuben občutek. In pa seveda velika okna s po pogledom na vrt. Ker je bilo fotografiranje prepovedano je to edina fotografija, ki sem jo naredila.


Večino hiš v ulici, kjer so nekoč živele gejše so ohranili a so jih spremenili v restavracije in hotele.



OCHAYA, kjer so gejše zabavale goste z igranjem, plesom in pitjem

Gejše so delale v čajnicah, kjer so stregle sake in čaj. Predvsem za pripravo čaja je potrebno večletno šolanje. Ne gre za to, da žličko čaja prelijemo z vročo vodo. Ne, gre za pravo ceremonijo. In eno tako ceremonijo smo si ogledali v eni od čajnih hiš v Kyotu.

ČAJNA CEREMONIJA

Zen budizem zahteva minimalizem, da se lahko osredotočimo na bistvo. Čajnica je majhen prostor s tatamijem na tleh, ikebano v kotu in čajnim kotličkom na sredini prostora. Naloga gejše je pripraviti čaj na način, da se povsem posveti gostom in da se gostje sprostijo in pozabijo na vse, da se posvetijo samo njeni pripravi čaja.


čajna ceremonija ni samo prefinjen način pitjan čaja, je zen občute miru

dve vrsti slaščic wagashi: suhe higashi, in sveže ogashi.

In če se zares prepustiš pripravi čaja lahko zares pozabiš na vse ostalo. Namenoma sem le malo fotografirala in tudi nisem hotela snemat tega obreda. Hotela sem, da si ga zapomnim. Skoz moje oči je bilo nekaj neponovljivega. Spogledovanje s gosti, priprava skodelice, obvezna sladkarija pred čajem. Nato sama priprava čaja, mešanje z bambusovo metlico in gost, ki čaj sprejme z obema rokama, pokaže skodelico ostalim gostom in se nato prepusti okusu čaja. Zadnje kapljice čaja, na dnu skodelice v obliki penice se glasno posrka in s tem pohvali gostiteljico.




Preizkusili smo se v pripravi čaja. Ravno prava količina zelo kvalitetnega matcha čaja in mešanje z bambusovo metlico tako hitro, da se na vrhu naredi obvezna penica. Zapreš oči in uživaš v okusu. In z užitkom posrkaš zadnje ostanke penice.



Pravi čaj za čajne ceremonije je MATCHA čaj. Prav poseben japonski čaj, narejen iz čajnih listov, ki jim odstranijo vse trde žile in suhe liste zdrobijo v prah. Od tega je odvisen okus in cena.

In okus? Nekaterim je všeč, nekaterim ne. Večinoma se vsi strinjamo, da ima okus po špinači. Če govorimo o čistem čaju, brez mleka. Meni je okus matcha čaja všeč, a dosti raje pijem LATE MATCHA, kakor pravijo matcha čaju s spenjenim mlekom. Pijem ga namesto kave, saj ima dober okus in poživi.

matcha čaj in dorayaki sladka palačinka z matcha polnilom

In da se ne oddaljim preveč od teme. Gejše. Kyoto. Veliko turistov iz zahoda se kot neko atrakcijo preobleče v kimono, fotografira in seveda objavi te slike. To se mi je vedno zdelo tako ceneno. In smešno, kajti zahodnjaki  v kimonu nikoli ne bomo izžarevali take elegance kot jo premorejo majhne in ljubke Japonke. A smo se vseeno preoblekli vendar se nismo sprehodili po ulici, saj bi s svojim obnašanjem preveč sramotili japonsko kulturo.


Obleči se v kimoni je bilo zanimivo. Zares. Zahodnjaki smo malo višji in malo širši a si lahko vsak najde svoj kimono. Širino in dolžino ustrezno prilagodijo in ostanke blaga gubajo tako dolgo, da se vse lepo zloži in skrije pod obi. Oblekli so nas tako natančno, kot zlagajo origami. In tudi počutila sem se kot en velik ORIGAMI. Vse na svojem mestu. Čista perfekcija. Nisem si upala niti skloniti. In s coklicami na nogah sem se tudi gibala zelo počasi in negotovo. Zato bi bilo res čisto neprimerno, da se taka odpravim po ulici in še kje prevrnem.

Po čajni ceremoniji se je zvečerilo, dež se je že močno okrepil. Kar nas ni ustavilo, da ne bi šli do budističnega templja Kiyomizudera  … seveda, tu smo morali pustiti svoje želje, ki smo jih napisali na lističe in pripeli na vrvice, kar pod deževno nebo, da bi jih bogovi čimprej dosegli in čimprej uresničili …



Malce se mi je izmuznil Gion, predel Kyota, kjer so živele gejše. Dež nam je prekrižal račune in vsi premočeni smo si želeli kar najhitreje priti iz Giona.

MACHIYA so tipične japonske hiše grajene iz cedre in žebljev iz bambusa



In sedaj me spet čaka Haruki Murakami. Vmes pa skočim še na Šikoku in zaključim to dolgo bloganje.

... se nadaljuje ...

predhodna objava: KYOTO, BAMBUSOV GOZD,  FUSHIMI INARI 
naslednja objava: OTOK ŠIKOKU in zaključek




linking up with 

OSTANITE ZDRAVI
STAY HEALTHY

Komentarji

  1. ...a beautiful country, but I'm glad to be my home, home is a comforting place.

    OdgovoriIzbriši
  2. Very well presented. Thank you.

    OdgovoriIzbriši
  3. Japan is in my bucket list. Hopefully someday I get to fulfill this dream of visiting.

    Worth a Thousand Words

    OdgovoriIzbriši
  4. These are great images of this cultural event. Thanks for all the information, too :)

    I'm so happy you are a part of 'My Corner of the World' this week!

    My Corner of the World

    OdgovoriIzbriši
  5. I would love to visit Japan someday. Fascinating photos and narrative!

    Happy Wednesday!

    OdgovoriIzbriši
  6. Nice photos and interesting contribution from Japan !!!

    OdgovoriIzbriši
  7. This is all so interesting! A lovely series.

    OdgovoriIzbriši

Objava komentarja

😊❤