JAPONSKA - KYOTO, BAMBUSOV GOZD IN FUSHIMI INARI

Tokratni se bom v mislih spet popeljala skozi znamenitosti v Kyotu. Kyoto je bil japonska prestolnica od leta 794 do 1868. A še vedno ostaja prestolnica kulture in umetnosti ter glavno duhovno središče.

Veliki oranžno-rdeči portali ( toriiji) so značilni za dostop na vse japonske posvečene kraje

Glede na število prebivalcev (1,5 mio) sem seveda pričakovala Tokyo II. Ampak ne, Kyoto je nekaj čisto drugega. Nič glamuroznega, več je nizkih stavb v japonskem slogu gradnje, mešanica starega in novega. Pričakovala sem več skladnosti, zato mi mesto na prvi pogled ni bilo všeč. Prepogosto raje rušijo stare hiše, kot da bi zapravljali denar za vzdrževanje za stare lesene hiše. Ceneje je graditi nove. A povsod po svetu je tako, ampak tu me je to še posebej zmotilo.

Kyoto se v smeri Osake zliva v eno samo velemesto, kjer je svoj prostor našlo 20 mio ljudi. OMG. Da bi videli razsežnosti Kyota smo se morali povzpeti nekam višje. Na hrib DAIMONJI MOUNTAIN smo prišlo s pretvezo, da kot pravi Slovenci moramo zlesti na vsak hrib. Ampak tik pod vrhom sem skoraj obupala, potem pa zagledala te male japonske otroke, ki so mi dali dodatno energijo, da sem prilezla do vrha. Če oni lahko, lahko tudi jaz.

Japonci prosti čas radi preživijo v naravi

In potem ta razgled. Pogled na mesto, ki mu ni konca. Na vrhu hriba smo nato svojemu uspehu nazdravili s kozarčkom japonskega vina, ki ga je Helena potegnila iz čudežne torbe brez dna. Bili smo sami in resnično smo uživali visoko nad Kyotom.

del razgleda na neskončni Kyoto

Tam čez mesto čez je še en hribček. A dosti nižji in bolj dostopen.  V Arashiyami smo se prepustili turističnemu toku in si ogledali park opic. Nekaj, kar je pač »must-see in Kyoto«. To je področje, kjer opice živijo na prostem in se večinoma zadržujejo na območju kjer jih hranijo. Zanimivo je, da se tu še opice držijo bontona. Če jih ne izzivaš dajo mir. Sicer pa Japoncem niti na misel ne pride, da bi ravnali kako drugače kot zahtevajo pravila in ne zapuščajo poti in pustijo opice pri miru.

V Kyotu sta zelo znana dva templja. ZLATI PAVILJON - Kinkakuji  je resnično prekrit z zlatimi lističi in je še en „must see in Kyoto“. Najlepši je takrat, ko se na jezeru zrcali njegova podoba. To pa je žal tudi vse, kajti če ste tam na lep sončen dan bo poln turistov in težko boste uživali v poteh tega zenovskega vrt.

Dosti bolj doživet je bil obisk v drugem, malo manj pompoznemu. SREBRNI PAVILJON - Ginkakuji. Bolj kot sama zgradba je pomemben vrt, lep v vsakem letnem času. V nasprotju z zlatim paviljonom nikoli ni bil prevlečen s srebrom. Ime je dobil zaradi srebrnega izgleda, ko ga ponoči obsveti luna. Balzam za dušo je sprehod po vrtu, katerega poti vodijo gor in dol, mimo vode, čez mostiček, pod javorji odetih v vse odtenke rdeče. Bil je oblačen dan ampak idealen za sprehod in umiritev misli. Čisti užitek. ZEN.

V duhu Zen budizma smo nadaljevali dan po filozofovi poti.  Predvidevam, da je spomladi tu božansko lepo. Potoček, potka in z vseh strani češnjevi cvetovi. To je nekaj, kar si zasluži en sam SUGOI. A tu smo bili na oblačen jesenski dan. Nič hudega, pot je ravno prav dolga in prijetna, primerna za meditacijo.

In tretji „must see in Kyoto“ … Bambusov gozd … težko pričakovan sprehod skozi bambusov gozd. Se mi je zdelo, da mora biti to nekaj posebnega. Na začetku je bilo zares veliko ljudi, česar sem bila že navajena. Naredim sicer nekaj fotk, ampak sem čakala, da se  ljudje malo razkropijo. Po slabih 10 minutah hoje smo se ustavili in zato sem pričakovala, da se bo končno začel tisti del, ki bo res top, pa Helena reče: „no, to je sedaj vse, tamle lahko še kakšno fotko naredite...“ WTF ???? a res? Pa saj ne morem verjet. Tam zraven je en manjši prostorček, kjer se lahko fotografiraš med bambusovimi debli, obrneš objektiv navzgor proti nebu. Ampak razočaranje mi je povsem vzelo voljo da naredim dobro fotografijo. nekaj podobnega, kot je bil naš izlet je objavljeno TUKAJ.

Ne gre za to, da preveliko pričakovanje vodi v razočaranje. Gre za to, da sem slepo verjela instagram posnetkom. Jezna sama nase nisem vedela ali me v naslednjem „must see in Kyoto“ čaka presenečenje ali razočaranje.

Novembra se dan hitro prevesi v noč. Ob petih je bilo kar temno in zato smo marsikateri ogled templja prestavili na večerno uro, ko templje osvetlijo reflektorji. Tudi FUSHIMI INARI smo si ogledali zvečer.

Inari je bog riža in plodnosti, je zavetnik lisic, njegovih zastopnic. Zato so nas celo pot spremljale lisice s ključem, ki odpira vrata od skladišča riža.

Najbolj veličasten je sprehod skozi tisoč vrat, ki vodijo do templja. Pot pod rdeče-oranžnimi vrati je dolga 4 km. Počasi smo se vzpenjali in ker smo bili tu zvečer je bilo manj ljudi. Zato sem z užitkom s fotoaparatom čakala na boljši in boljši posnetek. Je bilo kar zahtevno. Sami presodite ... :)

napisi na stebrih so imena sponzorjev, ki so darovali za svetišče

Za konec nekaj, kar je zelo japonsko .... TORII oz. PORTAL. Nekaj, kar lahko vidimo samo na japonskem, saj gre za poudarjen vhod v šintoistično svetišče. In če imate na telefonu tak oranžen znak  ⛩ sedaj veste, da je to znak za šintoizem, za nekaj "samo japonsko".


... se nadaljuje ...

predhodna objava: Shinkansen in Hirošima
naslednjič: Kyoto, čajna ceremonija in gejše

Linking up with
THE WEEKEND IN BLACK AND WHITE