JAPONSKA - TOKIO (2)

Koničiva, konnichi wa, 今日は, po naše pa DOBER DAN, zraven pa nasmešek in rahel priklon. Tako se pozdravijo na Japonskem. Danes vas vabim na sprehod po tokijskih ulicah. Za začetek ulična moda v Tokiju. Glede oblačenja imajo Japonci in Japonke zagotovo čisto samosvoj stil oblačenja. Malce komičen. Najbrž je to posledica tega, da so že od šole dalje vsi uniformirani in zato se neformalno oblečejo malce drugače. Ker se vsi oblačijo podobno čudno s tem nihče ne izstopa.

Večinoma smo srečevali ljudi v uniformi uradnika, torej v obleki in s kravato, ženske v krilu primerne dolžine. No hlače so običajno predolge ali prekratke, jim je kar vseeno. Ni pa mi uspelo ugotoviti zakaj čisto vsi nosijo najmanj 1 številko prevelike čevlje.

Za svet modnega Tokija je najbolj poznana ulica TAKESHITA DORI. Pravzaprav je to peš cona za mlade in odštekane, kratka kič ulica, z manjšimi trgovinicami, tudi barčki, hitrimi prigrizki, tu se sprehajajo zares čudno oblečeni, tu taka oblačila lahko tudi kupite.

V tej ulici vidiš kaj je to moda po japonsko. Enkrat tedensko imajo tu pravo parado, na žalost ne ta dan, a smo upali, da se le mogoče kdo sprehodi v svoji najljubši preobleki. Ker se Japonci oblačijo zelo monotono lahko na tej ulici izživijo svoj ego, lahko izražajo svoj individualizem.

In še nad nečim smo se čudili, ko smo jih gledali. Njihov nasmeh. Lepota po japonsko so namreč krivi zobje, noge na O in stopala na notri. Če pa malo poškiliš je pa sploh ljubko.


TOKIO PONOČI 

Dan se je mimogrede prevesil v noč in Tokio je postal svet neonskih napisov. Pohajkovanje po nočnem Tokiju smo začeli na železniški postaji SHIBUYA, kjer nas je pozdravil HACHIKO … poznate zgodbo o zvestem psu Hachiko, po katerem je bil posnet tudi film? In tam zraven je najbolj znano in najbrž tudi največje tako križišče na svetu - SHIBUYA SCRAMBLE. Taka križišča so značilna za japonska velemesta, a to je res ogromno. Promet se ustavi z vseh 4. strani in ko se prižge zelena luč in zapoje znan glas kukavice, takrat se z vseh strani in po čez usujejo pešci … kot male mravljice so, vsak hiti po navidezni poti, ki jo opravijo vsi v istem ritmu. Ustavili smo se in jih opazovali. Enkratno, neponovljivo....

 Bili smo v najbolj tokijskem delu Tokija, kjer sem zares čutila mesto. Ustavila sem se sredi križišča in zadihala tokijski zrak, okoli mene pa množica hitečih ljudi, obkrožena z visokimi zgradbami in neonskimi napisi.  In takrat ne misliš na nič, samo na trenutek, ki naj traja in traja. Občutiš svobodo, da si tam nekje na drugem delu sveta. Trenutek, ki je bil zame pravi ičigo-ičie.

Potem pa naprej po cesti DOGENZAKA, kjer podnevi prevladujejo trgovine, ponoči se spremeni v ulico za nočno življenje, kjer vam nudijo masaže take in drugačne, prodajo vam objeme in poljube, izpolnijo vaše fantazije, tam so trgovine za odrasle, love-hoteli… potem pa smo zavili še v pravo rdečo četrt. Hmm, malce negotovi kaj bo, ampak razen nekaj čudno oblečenih in nekaj zadetih ni bilo nič spornega. Iskali smo Love-hotele, pa ne zaradi potreb, samo zaradi firbca, da bi videli nekaj takega, česar pri nas še ni.

Ulice ponujajo zabavo za vse generacije, avtomati taki in drugačni, restavracije, kjer strežejo roboti, pa restavracije, ki bi po videzu sodile v kakšen drug del Azije.

Videli smo zadrogirane, opite, a najbolj nas je šokiral predel, kjer bivajo brezdomci. Ja, Tokijo v tem ni izjema.

Helena nas je vodila po Tokiju kot za šalo malo. Ginza, Akasaka, Shibuya, Shinyuku, ... kaj vem kje vse smo se vozili in kaj vse smo prehodili. Eno križišče za drugim, pa metro, podzemna in spet križišča...

Čakalo nas je še presenečenje visoko 200 m. Eden najbolj čudovitih razgledov na Tokio. Nočni Tokio. Tokio do neskončnosti, z vseh strani neba.  Pa naj ostane skrivnost kje smo bili ...

Po prehojenih 18. km smo se utrujeni vrnili v hotel in bili hvaležni Heleni za en čudovit dan.

... se nadaljuje ...



predhodna objava: TOKIO PODNEVI 
naslednja objava:  PODEŽELJE IN ŠINTOIZEM 


linking up with
THE WEEKEND IN BLACK AND WHITE
OUR WORLD TUESDAY
MY CORNER OF THE WORLD