JAPONSKA - Japonska hrana in japonski WC

Čas je že, da povem tudi kaj o hrani. Najbrž ste vsi prepričani, da smo več čas jedli le suši. Ne, žal ne. Ali pa na srečo, saj glede na vse nuklearke in živo srebro v vodi ni ravno hrana, ki bi jo vsak dan uživali. Na Japonskem suši predstavlja le 5-10% japonske kulinarike.

Resnica je taka, da smo ves čas jedli nudeljce oz. rezance. Največkrat kar v preprostih restavracijah, kjer nas je na vhodu prepričala vitrina s plastičnimi vzorci jed, ki so bili zares mamljivi, zelo realistični in prepričljivi. Skoraj vsaka jed je vsebovala tako rezance, kot riž, malce mesa ali tofuja, zelenjave zelo malo. Večina jedi je kuhanih, nekaj malega je tampure (cvrtje).

kosilo za 990 yen (8-9 eur)

Odličen in tudi edini suši sem jedla na ribji tržnici. Glede nato, da je na Japonskem povsod tako čisto, da bi lahko jedli iz tal, me ni presenetilo, da je bilo tudi na ribji tržnici čisto in sploh ni smrdelo po ribah. Mogoče malo vonja po ribah, ja, ampak ni pa smrdelo. In na tržnici smo si privoščili tudi zares svež in okusen suši. Žal je bila naša skupina zelo mesojeda in niso bili navdušeni nad večjo pojedino, samo 3 kosi sušija za vsakogar. Jaz bi tole lahko zmazala sama :)

Najbolj pogosta vrsta sušijev je NIGIRI SUŠI  kepica riža in na vrhu riba. Vem, da ne veste kako jesti suši. Lahko jeste s palčkami ali z roko. Suši pomočimo v sojino omako - z ribo navzdol - in tem položaju v enem kosu položimo na jezik, kjer brbončice okusijo ribo in ne riža! In potem se pravi suši kar stopi v ustih .... mmmmmmm

Jedilniki temeljijo na letnih časih in lokalni hrani. Obroki so dosti manjši kot smo jih navajeni. Riž je še vedno št. 1 ampak tudi rezanci so zelo pogosta jed japonske kuhinje. Ker riž ni vseboval dovolj vitaminov in mineralov so začeli gojiti tudi druge vrtnine, v nekaterih predelih Japonske je bila to pšenica, veliko bolj pogosta pa ajda. Zato so jedi iz ajdove moke zelo pogoste.

SOBA so ajdovi rezanci, UDON so pšenični rezanci, mislim, da taki debeli ali pa celo kvadratasti, RAMEN so kitajski jajčni ... vsi običajno servirani v juhi. Si predstavljate kako se je rezance v juhi s palčkami? Sploh ni težko. Za povrhu pa lahko rezance srkate oz. srebate, kar pomeni, da v jedi uživate. Ja, in ne si brisat nosa, to je zelo nevljudno! Bonton pa tak!

polnovreden obrok: riž, rezanci, riba-tempura, zelenjava, alge (v vrečki) 

Skupina s katero sem potovala je bila kulinarično zelo nezahtevna. Glavno, da nismo bili lačni. In to res nismo bili. Velikokrat smo si prigrizke kupili na stojnicah ali v trgovini. Nakupi v trgovini so bili v začetku malce negotovi, saj je vse v japonščini. Zato smo se navadili, da smo kupovali vedno ena in isto. Največkrat sem si kupila mlečni kruh, jogurt ali smuthi , ali pa rižev sendvič ONIGIRI. Ko sem domačim poslala tole sliko, s pripisom, da je zelo dobro, sem dobila ogorčene odzive, če se hecam. Ampak ne, res je bilo okusno in nasitno.

ONIGIRI rižev sendvič  - v algo zavit riž, na sredini pa tekoče sveže polnilo (npr. tuna ali kar koli si izbereš).

v trgovini ... včasih tudi podnapisi v angleški, a le v turističnih krajih

Običajno smo jedli v preprostih restavracijah. Bolj zahtevne restavracije so tiste, kjer zaračunajo pogrinjek in se na vhodu obvezno sezuješ, preobuješ v copate. To pa pomeni, da je potrebno sedeti ali klečati ob zelo nizki mizici, kar zna biti težko, če nisi tega vajen. Zato smo izbrali mizo s stoli, kjer se tudi ni bilo treba sezuti. In tudi cene so bile zelo podobne našim, običajno je bilo celo ceneje, saj so tudi obroki lažji in manjši.

Med posebnimi jedmi sem si najbolj zapomnila OKONOMIYAKI.  Kar pomeni „vsega po malem“. Jed izvira iz časov velikega pomanjkanje danes pa je turistična kulinarična posebnost :)  Osnova so rezanci in jajca (pri vegi-okonomiyaki je brez jajc) in vse kar si zaželiš za zraven. In vse to spečejo na plošči pri mizi.

Restavracije so manjše in specializirane le za nekaj jedi. Te jedi so plastično prikazali na vhodu. A ne vedno, se je tudi zgodilo, da smo dobili tak jedilnik:

zraven je bil seveda še kratek angleški prevod. In če potem kakšne besede ne razumeš lahko čisto narobe naročiš, kakor sem jaz .... mislila sem, da sem naročila surov losos, dobila sem surove ikre od lososa (raw salmon roe)  hm, hm,  je bilo zanimivo. No, tofu je bil pa božanski :)

Da ne pozabim na TOFU. Ker ne jem mesa je bil to najbolj pogost  dodatek vegetarijanskemu obroku. Doma tofuja res nikoli nisem zares marala. Ampak na Japonskem je bil tofu naravnost božanski. Kadarkoli, kjerkoli, vedno odličen. Pri nas se kupi približno tak od Tereza's Choice

tofu v solati, ki sem jo na Japonskem zelo pogrešala

Pogosta japonske jed so tudi cmočki … DANGO so riževi cmočki, običajno na palici, ker so brez okusa jih namočijo v v sojo … nisem jedla, OYAKI – polnjeni cmoki iz mešane pšenične moke -Jedla sem jih z macha čajem, so imeli kar dober okus, polnjeni z nadevom iz adzuki fižola. Običajno so polnjeni z zelenjavo in mesom.

Za konec tega kulinaričnega zapisa še nekaj fotografij iz ulice in restavracij:

Japonci jedo zelo zdravo in raznoliko, zato ljudi s prekomerno težo na Japonskem skoraj ni mogoče videti.

ja, ob takem obroku se res ne moreš zrediti

hobotnice, raki, škampi ... vse sveže in okusno 

ostrige ... žal ni bilo časa in niti ne interesa, da bi jih jedli

japonska ulična hrana, hitro in okusno na stojnicah 

na ulici lahko jeste samo tik ob stojnici, Japonci nikoli ne jedo med hojo

včasih se čaka na prost stol v restavraciji

sushi mojster

ko naročiš "tofu in nekaj od lososa"  

Ja, da ne pozabim na sladkarije in sladice. Helena nas je redno razvajala s sladkarijami. Imela je eno veliko torbo in vedno se je kaj našlo v njej. Včasih samo čokoladice, včasih pecivo, včasih riževi cmočki. Vem, da ste že slišali za riževe cmočke MOCHI. Povsod piše, da gre za lepljive … ne, ne, nič takega. Ker so iz riževe moke imajo samo malo nenavaden okus,  tak, nedoločen. Običajno so polnjeni s sladkim adzuki fižolom. Sladek fižol? Si ne predstavljate? Ampak je dobro, sploh nisem pogrešala Nutele in čokolade.

Croquant Chou Zakuzaku

In še eno Helenino skrivnost bom morala razkriti. Kit-Kat je japonska trgovska poteza za turiste. Menda obstaja že 300 okusov teh mini napolitank. In če že ne prej jih obvezno kupiš na letališču ob odhodu.

Uganite koliko okusov KIT-KAT čokoladic smo dobili?  Domov sem jih prinesla toliko:

moj najljubši je z matcha čajem. pa tvoj?

WC oz. WASHLET

Zagotovo ste že slišali, da imajo na Japonskem nenavadne pojoče wc školjke in da rabiš znanje japonščine, če hočeš lulat.  Panika je odveč, da se čisto normalno lulat. Samo gumbov ne pritiskat :)

Japonska je tako tehnološko razvita, da ni nič čudnega, da so ravno Japonci izumili nekaj takega kot je washlet. Gre za pametno straniščno školjko + bide, dva v enem. Kar 80 % gospodinjstev naj bi jo imelo. Presenetilo me je, da so bila tudi javna stranišča opremljena s tem super izumom. In kot že večkrat omenjeno  -  povsod je bilo super ultra čisto. Nič mokrega nikjer, nobenih papirčkov naokrog.

včasih piše tudi v angleščini, sicer pa pictogram pove vse 

Ampak ostanimo pri WC --- v čem je tako super? ... meni osebno je bilo najbolj všeč to, da je pokrov školjke ogrevan, da se vedno usedeš na toplo školjko. Vsi ostali dodatki meni niso bili tako pomembni, ima pa Washlet poleg ogravanja še različne opcije kot jih ima običajno bide, le da gre tu za bolj precizne nastavitve. Umivanje spredaj, zadaj, nastavitev curka ipd. In pa glasba oz. zvočna spremljava, da ne slišite kako lulate. Povsem japonsko, res :) Na koncu se školjka tudi sama očisti, čeprav ne vedno, nikoli nisem vedela ali se bo očistila sama ali ne in kateri gumb je pravi.

Naslednjič vas vabim s hitrim vlakom v Hirošimo.

... se nadaljuje ...

predhodna objava: KANAZAWA in JAPONSKI VRT
naslednja objava: SHINKANSEN in HIROŠIMA

Linking up with THE WEEKEND IN BLACK AND WHITE and MY CORNER OF THE WORLD