Že dolgo sem si želela, da bi sončen jesenski popoldan izkoristila
za izlet na Malo Osojnico. Najlepše je takoj po dežju, ali pa na malce hladnejši dan, ko je razgled na Karavanke lepši.
Nekoliko sem napačno precenila kdaj na Bledu zaide sonce,
kajti ob 15:40 (17.10.2013) je bilo v Zaki že kar senčno. Zato sem malce pospešila korak v
hrib in kar prisopihala na vrh Male Osojnice (16:20). Tam pa me je čakal prekrasen razgled na Blejsko jezero in Karavanke.
Nekoliko manj fascinanten razgled je iz Velike Osojnice. Ker
je bil dan res fantastičen za sprehod, sem se odločila, da se povzpnem še tja.
Vedela sem, da bom malce prepozna za lepo fotko, pa vseeno. Sprehod po gozdu,
po šumečem bukovem listju je res nekaj, kar ne doživim vsak dan. Ker pa ni bilo
drugih obiskovalcev je bilo še toliko lepše.
Skozi gozd sem se vrnila proti poti, ki vodi nazaj na Bled.
Na pol poti se pot odcepi za Ojstrico. Od tu je pogled na Blejsko jezero
naj-naj-lepši. Fantastičen razgled sem si privoščila kljub temu, da se je že
začelo mračiti.
Že sem začela razmišljati, če ne bi bilo dobro počakati, da
se prižgejo luči na Bledu, ko sem opazila, da sem med potjo izgubila stativ. Ja
š** no… Časa je bilo malo, saj je postajalo temno, kondicija na dnu (dopoldne
sem bila že na Sv. Petru), pa še brez vode sem bila. Odločitev je padla v momentu: treba ga bo it
iskat, naj stane kar hoče. Sumila sem, da se je izgubil na poti iz Velike
Osojnice.
Težko sem se privlekla nazaj na vrh, noge so me bolele, vode
je bilo samo za en požirek. In sum, da stativa tam ni se je potrdil. Sledila
sem poti po kateri sem se pred slabo uro vračala. Svetlobe je bilo še ravno
prav, da sem ga našla. S stativom sem dobila še tisti atom moči, ki me je vodil
proti Mali Osojnici, do koder bi naredila nočni posnetek.
Čeprav zgleda vse tako blizu, to ravno tako. Vedno bolj in
bolj je postajo temno in še sreča, da na tem terenu nisem bila prvič. Bolj po
intuiciji sem prispela do Male Osojnice od koder sem hitro odšla do spodnje
razgledne točke, dokler je bilo še nekako videti pot.
Tak je razgled iz Male Osojnice, fotografirano »z roke«:
Potem sem si končno oddahnila. Postajalo je vedno bolj in
bolj temno. A pot od tam navzdol me ni več skrbela, zaupala sem si, da bo že
šlo…
Razgled je bil namreč FANTASTIČEN. Naredila sem nekaj
posnetkov in zares uživala.
Ne bom razlagala, da je bila pot navzdol skozi temen gozd polna adrenalina, kar
malce grozljiva. In ko sem prišla do glavne ceste je bila moja edina misel:
nikoli več!!!!! Doma, na kavču pa sem si že zadala nov plan: nočna fotka iz
Ojstrice. Ampak s sabo bom vzela svetilko!
Komentarji
Objavite komentar
😊❤